Cesta 9. avgusta 5
1410 Zagorje ob Savi
obcina.zagorje@zagorje.si
tel: 03 / 56 55 700
fax: 03 / 56 64 011
Zagorska dolina v osrčju Slovenije, pripeta na 15. poldnevnik
FOTO UTRINEK
  • Otroško igrišče na BrišahOtroško igrišče na Brišah
  • Letni koncert IRISLetni koncert IRIS
  • Razstava v Galeriji Medija - Spomin na Cankarjeve misliRazstava v Galeriji Medija - Spomin na Cankarjeve misli
  • Zastonj svetovanje za novo znanjeZastonj svetovanje za novo znanje
  • Smučarski sejem 2018Smučarski sejem 2018
  • Brv čez MedijoBrv čez Medijo (Jakob S.)
  • Brv čez MedijoBrv čez Medijo (Jakob S.)
  • Brv čez MedijoBrv čez Medijo (Jakob S.)
  • Izlaški borci na Slovenia Open v ZagorjuIzlaški borci na Slovenia Open v Zagorju
  • Napovednik dogodkov v novembru v Knjižnici ZagorjeNapovednik dogodkov v novembru v Knjižnici Zagorje
Natisni
Pošlji
Rodoslovje v Zagorju ob Savi


Namesto uvoda


Pred leti je rodoslovna kolegica Nada Brezovar pričela z raziskovanjem svojega rodu. To delo jo je okužilo kot neozdravljiv virus in ko je spoznala medsebojno povezanost družin v zagorski občini je svoj prosti čas posvetila branju cerkvenih matičnih knjig zagorske župnije in tudi nekaterih okoliških župnij: Čemšenik, Konjšica, Kolovrat, Podkum, Polšnik, Šentlambert. To večletno prepisovanje podatkov iz cerkvenih matičnih knjig v digitalno obliko je sedaj zaključeno in pred nami je eden izmed sadežev njenega dela, rodovnik roda Drnovšek, najbolj zastopanega priimka v naši občini. Prepričan sem, da bo marsikdo izmed občanov Zagorja v njemu našel svoje prednike.


Rod Drnovšek

Drnovšek je v župniji Zagorje ob Savi in v okoliških župnijah najpogostejši priimek. V pričujočem drevesu sledimo družini Andreasa Drnovška ter povezovanju ostalih zagorskih rodov skozi več kot tristoletno zgodovino od prve otipljive letnice 1678 do današnjega dne. V tem obdobju naštejem 13 generacij. Priimki, kateri so umeščeni v ta rodovnik, so za lažji pregled abecednorazvrščeni in zapisani v indeksni datoteki. Če na tem mestu omenim le nekaj številčnejše zastopanih ali danes bolj prepoznavnih priimkov: Božič, Dolinar, Dornik, Forte, Herman, Izgoršek, Jerman, Klančišar, Kovač, Prašnikar, Snoj, Sotenšek, Ule, Zupan, Železnik, …

Tudi v rodoslovju je diskriminacijsko zasledovati prednike le po moški liniji, saj ima vendarle vsakdo najprej mati ter šele nato očeta. Če v tem kontekstu pogledamo prednike enega izmed prepoznavnejših zagorskih obrazov Janeza Drnovška (roj. 1950), najdemo povezavo tudi v rod Vozelj iz Šentlamberta, v katerem najdemo prednike sedanjega zagorskega župana Matjaža Švagana.


Rod Vozelj

Priimek Vozelj se pojavlja v mnogih župnijah, mi pa sledimo rodu Antona Vozlja in Uršule Petrič iz župnije Šentlambert. V desetih generacijah se zaradi številnih potomcev in njihovih družin v ta rod na prelomu 19. in 20. stoletja prepletajo priimki drugih 'avtohtonih' rodov zagorske doline: Baš, Bebar, Benko, Drnovšek, Forte, Gale, Jamšek, Ocepek, …


Kako naprej

Ta prispevek je le uvodna predstavitev rodoslovja našega kraja. Želja je predstaviti rodove, katerih pomembnejši člani so v preteklosti zaznamovali ali danes še ustvarjajo zgodovino zagorske doline. Hkrati pa tudi spodbuditi sokrajane, da se ozrejo v svojo zgodovino in poiščejo korenine lastnega rodu.

Zaradi upoštevanja Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1-UPB1) so v pričujočem prispevku navedeni zgolj podatki starejši od sto let. Kdor bi želel izvedeti več o samem rodovniku ali potrebuje kakršnekoli nasvete pri rodoslovnih začetkih, lahko prebere ta članek do konca oz. se obrne na avtorja:

Nada Brezovar, tel.: 051 335 760, e. naslov:
nada.brezovar@gmail.com
Andrej Klembas, tel.: 031 810 632, e. naslov: klembas.andrej@gmail.com 


Rodovnik

Rodovnik je evidenca sorodstva. Ta po pravilu vsebuje zapise o imenih in priimkih oseb ter datumih in krajih njihovega rojstva, poroke in smrti. Temu početju rečemo rodoslovje, osebi, ki to počne, pa rodoslovec. Vsakdo, ki raziskuje in izdeluje rodovnik, je rodoslovec. Za to posebna šola ni potrebna. [http://www.hawlina.com/teksti/Rodoslovni_prirocnik.htm]


Rodoslovje

Rodoslóvje ali genealogíja je pomožna zgodovinska veda, ki proučuje in zasleduje družinsko poreklo. To vključuje imena živih in preminulih sorodnikov, zakonske zveze in odnose. Z uporabo pisnih in ustnih virov pridemo do družinskega drevesa.

Beseda genealogija je nastala iz dveh starogrških besed: družina oziroma rasa in teorija oz. znanost. Pomeni iskanje prednikov oziroma raziskovanje družinske zgodovine. Beseda rodovnik (pedigre), ki predstavlja genealoške rezultate v obliki dreves ali drugačnih zapisov, je nastala iz dveh latinskih besed: ped (noga) in grus (žerjav) in izhaja iz znamenja, ki je podobno žerjavovi nogi in so ga uporabljali za indeksiranje potomcev v zgodnjeevropskih genealogijah. Rodoslovje je univerzalni fenomen, ki ga najdemo v vseh obdobjih in pri vseh narodih, od najenostavnejših do komparativnih kompleksnih oblik. Je mednarodna veda v svojem namenu in interesu.

Genealogija ni več rezervirana samo za visoko situirane, ampak se zanima za vse vrste ljudi.

Zapisovanje kraljevskih rodov se je začelo v Srednjem veku. Prve kronike so zapisali menihi, ki so dokumentirali ustna izročila rodovnikov svojih kraljev. Od približno leta 1100 do 1500 so se genealogi osredotočili na izdelavo »modro-krvnih« rodovnikov. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Rodoslovje]


Družinsko drevo

Družinsko drevo, rodovnik, tudi rodoslovno, genealoško drevo včasih tudi deblo v splošnem predstavlja v drevesno strukturo urejen zapis posameznikovih prednikov. Namen družinskega drevesa je prikazati krvno sorodstvo oziroma povezave med posamezniki (običajno z dodanimi letnicami in kraji rojstva, smrti, poklica, itd.), pri čemer različne grafične povezave prikazujejo poroke, izvenzakonske zveze in poreklo.

Nekateri uporabljajo ta izraz le za prikazovanje moškega potomstva, čeprav so tovrstni diagrami večinoma uporabljani v širšem smislu. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Družinsko_drevo]


Kako začeti

Zapisovanje imen posameznih oseb in njihovih sorodstvenih povezav res ni zahtevno opravilo. Dokaz za to je že v tem, da so to ljudje počeli v vseh obdobjih v zgodovini in za to početje niso hodili v posebne šole. Kdor se je tega lotil, ni rabil drugega kot nekaj dobre volje ali pa zadostno motivacijo.

Zadržimo se pri razmeroma preprostem početju, ki ga mora opraviti tisti posameznik, ki se je odločil, da bolj ali manj na široko popiše svoje prednike in sorodstvo. Izdelku navadno rečemo rodovnik. Rodovnik je torej zapisan ali izrisan prikaz oseb, ki so med seboj v sorodstvenih odnosih. Pri tem početju se ni nihče dolžan držati nikakršnih pravil. Vsakdo se lahko brez slehernih omejitev in okvirov prepusti lastni domišljiji, odgovornosti, spretnosti, vztrajnosti, veščini, smislu za urejenost, preglednost, estetskemu občutku in drugim načelom, ki so pri tem delu lahko prisotni. Izdelek bo vedno rodovnik.

Skoraj pravilo pa je, da se rodoslovec prej ali slej sooči z ugotovitvijo, da bo njegovo delo bolj kakovostno, če pri delu upošteva izkušnje mnogih, ki so isto počeli že pred njim. Kolikokrat že so se rodoslovci z obžalovanjem zamislili: Zakaj mi vsega tega ni bilo mar že od samega začetka. Veliko dela bi bilo prihranjenega in izdelek bi bil kakovostnejši.

Rodovnik za tri ali štiri generacije prednikov ali potomcev je sicer mogoče napraviti v razmeroma kratkem času. Popisanih ali na različne načine izrisanih bo nekaj deset oseb. Sorodstvene povezave so v takih popisih ali slikovnih prikazih navadno brez posebnih razlag razvidne vsakomur, toliko bolj tistim, ki so sami sestavni del takega rodovnika. Takim res ni treba poznati in upoštevati priporočil, ki so se pri tovrstnem delu izoblikovala v tisočletjih. Zgodi pa se včasih, da rodoslovec začuti potrebo, da bi njegov izdelek ne služil samo njemu samemu ali najožjemu sorodstvu. Pripravljen bi ga bil posredovati morebitnim sorodnikom.

Rado se zgodi, da pri svojem delu naleti na rodoslovca, katerega delo se prekriva z njegovim delom. Izkaže se, da sta oba zainteresirana za medsebojno izmenjavo in dopolnjevanje zbranih podatkov. In nič ni narobe, če rodoslovec lepega dne začuti željo, da bi njegovo delo ne imelo samo sprotni pomen; želi ga ohraniti potomcem - rodovnik naj bi postal zgodovina.
Priporočila za delo. Prvo in najvažnejše priporočilo je, da začnemo takoj. V hudi zmoti so tisti, ki željo po izdelavi rodovnika odlagajo na kasnejši čas. Zamujajo neprecenljive žive vire. Najpogostejše kesanje za tako početje izražajo z vzdihom: zakaj si nisem zapisal vsega tistega, kar mi je pravila teta Mici?

Začetek je več kot preprost. Vzemite kos papirja, nanj vpišite svoje ime in priimek, datum in kraj rojstva. Nadaljujte z vpisom imena in priimka očeta in matere. Tudi zanju vpišite datum in kraj rojstva, poroke in smrti, če sta že umrla. Je kaj lažjega? Koliko časa je za to potrebnega?

Tak rodovnik je razmeroma skromen in večina se tega ne loti že zato, ker meni, da to tako ni vredno zapisovati, saj po teh informacijah lahko seže kdorkoli kadarkoli. Morda. Pa poskusite nadaljevati. Zapišite še ime in priimek obeh parov starih staršev. To so že štiri osebe. Veste še njihove datume in kraje rojstva, poroke, smrti? Veste dekliška priimka obeh vaših babic? Veste morda celo več kot to? Veste kaj o njihovih starših? Teh je bilo že osem. Osem priimkov, osem datumov za rojstva, poroke in smrti; osem krajev za te dogodke. Odveč je omenjati, da jih bo v naslednji generaciji že 16 in še eno generacijo nazaj 32....

Tako pri rodovniku kot pri družinskem drevesu, če s tem mislimo na dva osnovna tipa rezultatov rodoslovnega dela (pri prvem predniki, pri drugem potomci), bomo pogosto naleteli na pojav prednostnega obravnavanja nekaterih vej. Pod besedo veja si navadno predstavljamo družino, družinski sklop ali zaporedje prednikov in potomcev. Veja je lahko bolj ali manj košata. Največkrat se prednostno obravnavajo nosilci priimka, v naši kulturi so to po pravilu moški. Tudi tu ni pravil. Vsakdo sme po svoji presoji vključevati osebe v svoje rodoslovne evidence. Gre zgolj za vprašanje doslednosti. Pravi rodoslovec bo dajal prednost biološkim zakonitostim pred vsem tistim, kar potrebuje zakonodaja in družbene norme.

Dela s tem ni konec. Kako tudi? Z vsakim odkritim prednikom ste pred novo nalogo: kdo sta njegova starša? Kdo so bratje in sestre? So imeli družine? Take raziskave so navadno možne samo tako daleč, dokler so nam na razpolago arhivirani dokumenti.

Naj bo dovolj, če omenimo, da je rodoslovcu na voljo kar precej arhivskega gradiva. To so predvsem matične knjige. To so zapisi o rojstvih, porokah in smrtih, ki so jih začeli sistematično voditi po župnijah tam nekje v začetku 17. stoletja. Vse te knjige res niso ohranjene, jih pa je več, kot bi si marsikdo mislil. [http://zgodovina.si/rodoslovje/maticne-knjige/]


Matične knjige

V Sloveniji so primarni viri rodoslovnih podatkov v civilnih in cerkvenih matičnih arhivih večinoma še vedno dostopni v obliki originalnih knjig ali njihovih dvojnikov. Starejše matične knjige so pisane v latinščini, od 18. stoletja dalje v italijanščini oziroma v nemščini (z gotico) in od leta 1884 tudi v slovenščini. Do leta 1770 so vodene v obliki prostega zapisa dogodka, po 1770 pa v tabelarični obliki. Glavne matične knjige so rojstne, smrtne in poročne knjige, kamor so pristojni matičarji oziroma duhovniki vpisovali tovrstne življenjske dogodke svojih krajanov, ki so jim v določenem obdobju pripadali. Tako je potrebno za vsako obdobje poznati upravno oz. cerkveno ureditev, da znamo določen kraj, kjer raziskujemo rodovnik, geografsko umestiti in poiskati matične knjige v pravem arhivu:
·        Nadškofijski arhiv Maribor hrani matične knjige Mariborsko – Lavantinske škofije od 2. polovice 17. ali vsaj od začetka 18. stoletja naprej za skoraj 60 župnij te škofije; prvi konsistentni popis knjig je iz leta 1974; iskanje omogoča Vodnik po matičnih knjigah NŠAMb [Hozjan & Geršak, 1999, 1]; od leta 2014 je večina matic za Štajersko dostopnih on-line, vendar za slovenski del samo iz prostorov čitalnice NŠAMB. Od januarja 2017 je objavljen seznam skeniranih matičnih knjig.
·        Nadškofijski arhiv Ljubljana hrani matične knjige Ljubljanske nadškofije; iskanje omogoča Vodnik po matičnih knjigah NŠAL [Krampač, 2003, 2008] in Inventar ŠAL I. [Visočnik, 2012, 3].
[http://rodoslovje.si/index.php/sl/metode-in-pripomocki/kako-zaceti]


Pisave

Matične knjige in druge listine 16. do 19. stoletja so pisane v pisavi, ki bi jo bilo najbolj primerno poimenovati »nemška« kurenta (kurziva). Sicer sta bolj udomačeni poimenovanji »gotica/gotska pisava« ali »nemška pisava« (za razliko od »latinske pisave«), vendar ti dve poimenovanji nista povsem točni.

Med starimi pisavami, v katerih so pisani viri za slovensko zgodovino, ima »nemška« kurenta gotovo pomembno mesto. Velik del virov od 16. do začetka 20. stoletja je pisan prav v tej pisavi. Kurenta se je uporabljala le za tekste v nemščini, za besedila v drugih jezikih (na primer v latinščini, italijanščini, slovenščini) se je uporabljala humanistika (»latinska« pisava).

Matične knjige so javne listinske knjige, ki evidentirajo tri stanja oseb – rojstvo, poroke in smrt. Zanje je značilno načelo oficialnosti, enotnosti (enaki obrazci), javnosti, ter verodostojnosti.
Poznamo cerkvene in civilne matične knjige. Starejše matične knjige so pisane v latinščini, novejše pa v italijanščini, nemščini, in od leta 1884 tudi v slovenščini. Do leta 1770 so vodene v narativni obliki, po 1770 pa v tabelarični ali tiskani obliki. [http://zgodovina.si/rodoslovje/maticne-knjige/]
 
Andrej Klembas
Maribor, 15. oktober 2018


Dokumenti / Priloge
 DrnovsekAndreas_20181012
 DrnovsekIndeks_20181015_NB
 VozeljAnton_20181012
 Vozelj_Indeks_20181015_NB
HITRE POVEZAVE
VREMENSKA NAPOVED
Občina Zagorje ob Savi • Cesta 9. avgusta 5, 1410 Zagorje ob Savi • obcina.zagorje@zagorje.si • tel.: 03/56 55 700 • fax: 03/56 64 011
pravno obvestiloavtorjikazalo strani