V Delu o sosežigu odpadkov v trboveljskem Lafarge cementu

V časopisu Delo je bil objavljen zanimiv članek novinarke Polone Malovrh o zgodovini prizadevanj za sežigalnico odpadkov v trboveljski cementarni in tudi prizadevanjih Občine Zagorje ob Savi ter Eko kroga, da do tega ne bi prišlo. Članek objavljamo v celoti: 

Sosežig, ki ga nikoli ne bi smelo biti

Trboveljska cementarna: Zgodba o pristranskosti države, hlapčevskem odnosu do tujcev in zmagoviti pravici.

Janez Kopač je leta 2003 Lafarge Cementu izdal dovoljenje za poskusni sežig odpadnih olj, plastike, kostne moke in živalskih maščob. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

 
 

Polona Malovrh

Čas branja: 6:43 min.

 

 

Janez Kopač je leta 2003 kot minister za okolje, prostor in energijo trboveljskemu Lafarge Cementu izdal dovoljenje za poskusni sežig odpadnih olj, plastike, kostne moke in živalskih maščob. Zasavju je grozilo, da ob »statusu« premogovne regije dobi še status doline sežigalnic: objekt za termično obdelavo odpadkov na lokaciji takratne Termoelektrarne (TET) in sežigalnico t. i. alternativnih goriv v Lafargeu. Dobrih pet let je, kar je TET ugasnila, rudnik so zaprli, Lafarge pa je od 2015 do lani »zamrznjen« čakal na novo priložnost …

Zgodba o Lafargeu je zgodba o pristranskosti države do enega največjih slovenskih onesnaževalcev – v tuji lasti in o hlapčevskem odnosu naših oblastnikov do tujega kapitala. Zagorski župan Matjaž Švagan se je v tej zgodbi kot edini uradni politik postavil na stran okoljskih aktivistov iz Eko kroga, občina Zagorje pa jim je omogočila pravno pomoč : »Brez te podpore civilna iniciativa ne bi zmagala in obratno. Zasavje bi bilo danes degradirano in bolno.« Če bi bilo treba, pravi, bi se za tak cilj, kot je zdravje, znova izpostavil.

Sežigati so poskušali že v 80. letih

Leta 1996, šest let pred prihodom tujega lastnika, multinacionalke Lafarge, so v cementarni želeli izvesti tehnološki poskus sežiga papirnih muljev, a jim je to preprečil trboveljski odlok o varstvu zraka iz 1991, s katerim so prepovedali sežig nevarnih odpadkov v industrijskih napravah. Država je odlok z zakonom o varstvu okolja leta 1994 »povozila«, a v cementarni poskusa kljub temu niso izvedli. So pa zato že 1987. razmišljali o sežiganju odpadnega tekočega emajla, leto kasneje so izvedli poskusni sežig prahu iz Lekovih prašnih komor in leta 1998 mazut zamenjali za premog – skupaj z njim pa dobili tudi dovoljenje za petrolkoks. Ko so ga v 2003 začeli uporabljati, so emisije rakotvornega benzena poskočile za 356 odstotkov.

Gledali so jim skozi prste

 

Urošš Macerl kmet in okoljevarstvenik, priznava, da je imel nekajkrat slabo vest, da bodo ljudje v LC izgubili službe. FOTO: Jožže Suhadolnik/Delo

Ob Kopačevem dovoljenju so Zagorjani javnost spomnili na študijo velenjskega Erica o vplivih onesnaženosti okolja v Zasavju in ministra javno pobarali, katerih meril se je držal, ko je Lafarge Cementu (LC) dovolil sežgati 30.660 ton alternativnih goriv. V naslednjih letih so občinski in državni uradniki skupaj z inšpektorji Lafargeu spregledali vrsto kršitev, celo črnograjeni objekt za skladiščenje in doziranje odpadne plastike. Po Ericovi raziskavi je Zasavje že v začetku 90. let prejšnjega stoletja veljalo za eno najbolj onesnaženih območij v državi, zagorska Ravenska vas, locirana nad trboveljsko cementarno, pa najbolj obremenjen del Zasavja. Tam že tri desetletja kmetuje prvi mož Eko kroga Uroš Macerl. Kot pravi, v boju proti sosežigu zdaj ne bi ravnal nič drugače, kot je tedaj. »Kar se da pošteno smo zadevo prignali do konca, a nikoli nismo iskali načina, kako tovarno zapreti. V življenju sem imel nekajkrat slabo vest, da bodo ljudje v LC izgubili službe. Lahko rečem, da nas je zadeva vse presenetila: v nekem trenutku je LC zamudil vse roke in postopka ni bilo več mogoče voditi kot za staro napravo. Niti sanjati nismo upali, da bomo doživeli, da LC ne bo več onesnaževal! Vse, kar sem si dolga leta želel, je bilo, da bo bolje in da bomo normalno živeli. V luknji, kjer je LC, nobena cementarna ne more več obratovati. Zaupanja ni več.«


Zloglasna uredba

Še je pravica na svetu. Niti sanjati nismo upali, da bomo doživeli, da LC ne bo več onesnaževal! Vse, kar sem si dolga leta želel, je bilo, da bo bolje in da bomo normalno živeli. V luknji, kjer je LC, nobena cementarna ne more več obratovati. Zaupanja ni več.
Uroš Macerl

Jeseni 2004 vodstvo LC oznani, da bodo državo zaprosili za stalno dovoljenje za alternativna goriva, še prej pa so od lastnika izposlovali investicijo v odžveplovalno napravo. Poskusno so jo zagnali v 2007, leto kasneje so investirali še v reduktor dušikovih oksidov. LC se je rad pohvalil, da je v ekološko sanacijo vložil 35 milijonov evrov, a dobička so ustvarili nekajkrat toliko …

Vzporedno s prizadevanji LC za sosežig se je krepil pritisk aktivistov na neaktivno občino Trbovlje, »krivično« državo in LC. Zaradi njih je v 2006 odstopil zadnji »domači« direktor Franci Blaznek; po njem so podjetje vodili kadri od drugod - tudi po izboru »lovcev na glave«. Z njimi je v 2009 v LC prispelo dovoljenje za sosežig. Arso je v OVD v skladu z »zloglasno« uredbo o sosežigu odpadkov Lafargeu, ker ima pač smolo s »slabo« surovino za cement, dovolil emitirati trikrat več prahu kot »navadni« sežigalnici, štirikrat več dušikovih oksidov, petkrat toliko benzena in dvajsetkrat več skupnega organskega ogljika. V dveh letih je LC na osnovi tega OVD v dobrih 220 obratovalnih dneh sežgal več kot 11.000 ton odpadkov.