Samo Šiles "Krajine" - slikarska razstava

Samo ŠILES

KRAJINE, razstava bo na ogled 1 mesec

Samo Šiles je razpet med pedagoškim delom in ustvarjanjem lastnih likovnih sledi, kar nedvomno zahteva številne kompromise. Prezentna slikarska dela pa dokazujejo, da mu to uspeva. So izbor iz opusa, uresničenega na manjših in večjih formatih, v oljni in akvarelni, pa tudi akrilni tehniki ter predstavljajo likovno produkcijo zadnjih sedmih let. V njih avtor razkriva klic k naravi. Snov za ustvarjanje najde v domačem okolju, v gozdnih površinah, ki so mu blizu, ki jih pozna, na katere je še posebej navezan. Ustvarjalno ga privlači tudi prostor ob reki Kolpi, kjer rad preživlja svoj prosti čas in kjer ga nagovarja drugačen krajinski obraz.

V slikarstvu nikdar ni bilo obdobja, v katerem bi bila tema krajine pozabljena. Tudi Samo Šiles trdno gravitira v njej, čeprav je za intermezzo v popartističnem duhu slikal celo nakupovalne vozičke. A ponovno se je vrnil k naravni krajini, saj še ni naslikal vseh kotičkov, ki ga nagovarjajo, saj še ni povsem raziskal alkimije barv, ki so njegove zaveznice. Gozdne širjave mu odpirajo nove poglede, potovanje skozi naravni časovni krogotok in postanki v različnih letnih časih mu dajejo nove barvne izzive, hipna atmosferska stanja imajo vselej znova enkratne in neponovljive čare. A njegovih gozdov vendarle ne gre brati zgolj in samo kot preslikavo, kot prenos realnega v likovno stanje. To so preinterpretacije, ki potekajo na relaciji med motivno snovjo in čutenjem le-te, pa tudi čutenjem in zavedanjem moči slikarskega medija; kaj vse mu omogoča izraziti likovni jezik, kaj vse lahko z njim razrije, kako lahko brez zadržkov, pristno in globoko predstavi svoj intimističen odnos do obravnavanega.

Domovanje pod gozdom ima nanj poseben vpliv. Tako si drevesa izbere za glavne akterje dogajanja. V izbranih krajinskih izsekih pa se ne sooča le z njihovo formo, ampak tudi s specifiko tal, z razgibano konfiguracijo terena, ki jo je skozi čas posredno rezultiralo rudarjenje. Motivi ga vlečejo k temeljem njegovega poslanstva ter mu dajejo možnost raziskovanja in razkrivanja likovnih izrazil. Med njimi ima posebno vlogo barva. Paleta narave je inspirativna, a avtorjevo koloristično ovrednotenje s tem ni zaključeno, saj so njegove barve ponotranjene. Vrednosti so intenzivne in močne. Barva pa mu je tudi snov, ki jo uporablja v pastoznih in večplastnih nanosih, s katerimi uresničuje princip modeliranja, ki daje slikam izrazni učinek in jih zaznamuje s fakturo in teksturalnostjo, s tem pa s slikovitim površinskim dogajanjem. Tako je v nanosih zaznati posebno vzgonsko silo likovne substance.

Krajinski izseki so grajeni s trdno kompozicijsko shemo, uravnoteženo in sledeč naravnim stanjem. Pogledi v krajino so odprti in iz prvega plana vodijo v iluzijo prostora. Pot, ki je pogosto del pripovedi, avtor izkoristi kot prostorsko pomagalo, kot optični element, ki zapelje v globino. Segmenti pripovednosti, med katerimi dominirajo drevesa različnih vrst, katerim se pridružuje še ostalo rastje, pa skale in pogosto tudi gorovje v ozadju, so oblikovno in barvno dovršeni, a v podajanju motivne snovi je presežen mimetizem, in sicer tako v barvah kot v občutenih, komaj zaznavnih stilizacijskih prijemih. 

Naravni ekosistem je raj, v katerega se zateka koloristični hedonist, ki nadvse ljubi barve, a njegove vendarle ne odražajo le zunanja stanja, ampak notranja ovrednotenja. Ob njihovem doživljanju se moramo zavedati dejstva, ki ga izpostavlja Vasilij Kandinski:  »Barve imajo, tako kot zvok v glasbi, najbolj neposreden dostop do duše.« In tako slikar ob močnem zgledu narave vendarle postaja samovoljni kolorist.

Okolje, ki je v središču avtorjevega zanimanja, je bogato tudi v strukturah oziroma  narava nasploh velja za največjo mojstrico struktur. Slednje nedvomno zaznamujejo tudi Šilesova slikarska platna. Z njimi se na samosvoj način dodatno povezuje z naravo in navsezadnje tudi z eno izmed tendenc modernističnega likovnega jezika. Njegova slikarska platna učinkujejo kot paleta, na kateri avtor meša barve in z njimi dosega svojstveno vzdramljeno teksturo površine. Ko na površino posije zunanja svetloba, se v poigravanjih med svetlobo in senco pojavljajo spreminjanja in se odpirajo nove vrednosti. In tako na takšni podlagi kromatske vrednosti živijo dodatno koloristično življenje. Slike, ustvarjene v oljni tehniki, lahko zaznavamo vidno, čustveno in tipno in so posledica senzibilnega odnosa človeka – umetnika do okolja. Ob močnem koloritu kot takojšnjem zunanjem prepoznavnem elementu njegovega opusa, pa pozornost pritegne tudi slikovna povrhnjica, zaznamovana s strukturalnimi naglasi.

Čeprav avtor usmerja svoje zanimanje na drevesa, to niso le elementi narave, ki imajo svojo formo in barvo, ampak premorejo simbolno pomenljivost. Drevo je namreč tisti element, ki povezuje zemljo in nebo in se tako dviguje v duhovni svet.

Poznavanje karakteristik oljne slikarske tehnike mu omogoča snovanje samosvojih likovnih efektov. Sorodna »problematika« barv pa je prisotna tudi v njegovih akvarelih. Avtor ohranja značilen fizično-optični odnos s svetom zunanjega in s tem svojsko interpretacijo liričnega, delno stiliziranega izraza, v katerem v svojem slogu uresničuje skrb za barvo. Nanosi so tudi tu konkretni in plasteni. Tako v Šilesovih akvarelih ni značilne lazurnosti in zračnosti ter mehkega prelivanja in pretakanja barvne snovnosti.

Samo Šiles podreja svoje ustvarjanje materiji barv. Te so najbolj magično sredstvo njegovega izražanja. So dialog zunanjega in notranjega, ambientalnega in temporalnega, predstavljajo konkretno fizično otipljivost in hkrati duhoven element, v svojih izvornih vrednostih določen in hkrati nenehno spremenljiv v mešanju, v vzpostavljanju dinamičnih dialogov in zunanjih svetlobnih vplivov. In kaj je v slikarstvu bolj navdihujoče in bolj prevzemajoče kot magija barv? Dražestna vabljivost je v pogledu, a ta že naslednji hip na avtorjevih slikovnih poljih preraste v haptično vznemirljivost.

Avtor ustvarja kompozicije, ki so videnje skozi ogledalo duše. Od zunanjih zaznav se umika k notranjim občutjem. Stremi po umetniški harmoniji, s katero na slikovnih površinah dosega prav tisto, kar premore tudi narava sama, ravnotežje in ritem. V njegovih delih  površinski vtis barve preraste v doživljaj in vzbuja globlje občutke. Prav iz njih pa izhaja tudi slikarjeva edinstvenost.

V slikarstvu Sama Šilesa se vse odvija na relaciji med zunanjim vdihom in notranjim izdihom.

Anamarija Stibilj Šajn